Razbojniki
Svezho predanie, a veritsja s trudom.
Griboedov A.S.
Ja ne videl kartiny durnej,
Cem shar cveta xaki.
«Nautilus Pompilius»
Razbojniki
___________
V biblioteku za Vorota
cerez grjaznoe boloto
shel ja na avtopilote
i na vysokoj note.
Ja shel i listal
beskonecnyj roman,
napisannyj letom
solnecnym svetom.
Za mnoj vsled bezhali,
menja oskorbljali i unizhali,
cto-to kricali i ugrozhali
sverkajuchimi nozhami.
V mundirax alkogoliki,
prezlye paranoiki,
ix vzjali u sadovnika,
cernogo polkovnika.
A pjatj avtomatcikov
podlyx zaxvatcikov
menja vse iskali
i v nebo streljali...
Belye oficery -
bolshie licemery,
a krasnye razbojniki
ix vernye naemniki.
Pojut pro Nikolaja,
bandita nagrazhdaja
ordenom nuzhnym
za podluju sluzhbu,
ctob drug ix slovestnosti
umer v bezvestnosti
i slushal iz vrednosti
kazhdyj den merzosti.
Svistite Majakovskomu
oluxi kremlevskie,
letite v Isteriku
skvozj polus poterjannyj
nocami xrustalnymi
pod zvezdami dalnimi
nad mirom izlomannym
za novymi vojnami.
Ja vam vse prochaju
i dazhe ponimaju:
vy - slugi izmeny,
gospoda licemery!
2013
Свидетельство о публикации №117051701182